MAXbarJesenice

Pisanje pričenjam s predahom. V njem skušam preleteti misli o stvareh, ki so mi, dve leti po tvoji smrti, ostale v glavi in h katerim se pogosto vračam med vožnjo, v garderobi, v pisarni, na dopustu… Nedavno sem ob misli nate v restavraciji neutolažljivo jokal.

Spomin nate je v nas shranjen z nasmehom na ustnicah ter komadom dobrega, starega Elvis J. Kurtovića — Elvis, Elvis, Elvis J.…

Pogrešam tvoje klice, izpis na displeju telefona Bešo – NEM, tvoj glas, pogovore o najinem vsakdanu in tvoj obvezni začetek pogovora z: «Kje si Mihata?». Mislim … kako in kje si to skupaj sestavil? Eee moj Švabo.

Navšen sem bil nad tvojo ljubeznijo do avtomobilov ter redno menjavo le-teh. Že od temno modrega, frajarimo, a ker je zmanjkalo bencina ob 14:00 potiskamo po magistralki skozi center Jesenic… Vmožen si bil pri povsem zasedenem parkišču najti prazno parkirno mesto v trenutku, ko se je nekdo ravnokar odpeljal.

#22 — ljubezen do hokeja je bila neusahljiva. Stremel si k zmagi, k temu, da si vedno najboljši, opazen in nepozabljiv. V spomin si nam odtisnil nešteto hokejskih zgodb in trenutkov.

Neč ko sva se med avtobusno vožnjo pogovarjala po telefonu, si presekal pogovor: «Saj res. A veš, da sem danes dal skoraj tri gole?» Tolkel sem se po kolenih in režal, medtem ko si povsem mirno naprej pojasnjeval vsako podrobnost iz tekme.

Še danes si edini borec s službo v tujini, ki so ga na domаčo reprezentančno tekmo prišli množično spodbujat navijači iz tvojega takratnega kluba. Samo zaradi tebe so iz Nemčije v eno smer z avtobusom prevozili več sto kilometrov!

Dragi prijatelj, s tem pisanjem ti želim sporočiti, da te pogrešamo, da živiš v naših srcih in da nisi pozabljen. Nikoli ne boš pozabljen! Po veteranskem treningu v garderobi z mislimi pogosto odtavam nekam, kjer v garderobi sediš nasproti mene, Vučkota, Kuncota, Vareta, Perota in ostalih soborcev. Zadihani, preznojeni, a do ušes nasmejani obujamo štorije in srkamo hladen pir.

— Miha

Zapri ↑