30.5.1972 – 21.12.2007
POD PORAŠČENO TITOVKO
Leto je naokrog in mogoče je čas, da nekoliko bolj umirjeno in brez žalosti napišem nekaj besed o našem Bertiju. Rane so se vsaj malo zacelile in ko razmišljam, ponavadi med vožnjo iz službe na Jesenice, kar ne morem mimo misli, da smo bili vsi skupaj preveč šokirani in potrti ob njegovi smrti, da bi se lahko od njega poslovili, tako kot bi si on najbolj želel – veselo in s humorjem. Na pogrebu si nisem upal vse skupaj obrniti na šalo in kar kamen se mi je odvalil od srca, ko je njegova Barbara v svojem poslovilnem pismu, kar nekaj vrstic namenila šali in njunim dogodivščinam. Zdi se mi, da če kdo ni bil narejen za objokovanje, potem to ni bil Berti.
Jebemti, kolikokrat sem se temu človeku od srca nasmejal. Nikoli ne bom dojel, kako je lahko ob vsakem porazu na rekreaciji potegnil surlo. Kdaj je bil tako močno užaljen, da tudi na pir v Maxa ni hotel. In to zaradi kurčevega fuzbala!! Od takrat, ko sem prenehal s sodelovanjem na rekreaciji, ni minil teden, da me ne bi zagnavil in utrujal, kako lepo in hudo je ob četrtkih po rekreaciji, kaj vse zamujam in podobno. Pisal mi je mejle, me klical ponoči in podnevi (saj ne da bi bil jaz edini, to je bila njegova priljubljena navada in to je počel prav vsem), skratka ni se dal motiti in je bil dosleden.
Ampak mu tega nisem nikoli zameril, saj me je bil sposoben očarati z neko nevidno energijo, ali pa je uporabil take besede, da so me osupnile in spravile v krohot. Ni veliko ljudi na svetu, ki bi znali v še tako kočljivih situacijah izustiti tako sočno, smešno, primerno, duhovito, trapasto, popolnoma nepričakovano besedo ali stavek, kot je to počel Berti. Ali je citiral Predina, verz iz kake popularne pesmice, ali pa mu je šinilo kaj novega v tisto njegovo trmasto glavo. Trmast je pa bil trmast…. Ne bi rad opisoval vseh pizdarij, ki so se nam pripetile, saj se mi zdi, da je za obujanje spominov bolj primeren šank, dobra družba in kapljica rujnega. Pa tudi nekatere zgodbe naj ostanejo med nami in tam kjer so se zgodile. Lahko pa rečem, da je bil Berti, če seveda družino, ki je prva in edina, za trenutek izpustim iz tegale sestavka, obseden z kar nekaj stvarmi. Naj omenim le nekatere. HK Acroni Jesenice, Lačni Franz, Klub ljubiteljev Laškega piva, zmaga na rekreaciji in ne nazadnje tudi Svinjska glava, pa še bi lahko naštevali.
Žal mi je, da nikoli ne bo župan Črnega vrha, žal mi je, da ne bo z mano stal na odrskih deskah, žal mi je, da ne bo prebral Zokijeve prve knjige, žal mi je, da ne bo videl, kako se bosta Urh in Bufta oženila he, he. To so reči, za katere vem, da bi v njih zares užival in z njim bi uživali mi vsi. Kdor ga je vsaj malo poznal, si lahko predstavlja, kaj vse bi počel z Bufto in Urhom na fantovščini, ali pa kot župan. To bi pa bla smešnica, a? Kadar obujamo spomine na Bertija se zavemo, da je dogodivščin res veliko in kot sem zgoraj napisal jih bomo obujali drugje, zato bom kar zaključil. V veliko čast si štejem, da sem Te poznal dragi Berti, počivaj u miru, pa če maš glih cajt poglej dol na nas in se smej, saj se bomo mi tud na tvoj račun, pa še kšnga bomo spil, kukr da si z nami za šankom.
Bifti