04.07.1973 – 23.04.2013
Zate KING!
Pisanje pričenjam s predahom. V njem skušam preleteti misli o stvareh, ki so mi, dve leti po tvoji smrti, ostale v glavi in h katerim se pogosto vračam med vožnjo, v garderobi, v pisarni, na dopustu, … Nedavno sem ob misli nate v restavraciji neutolažljivo jokal.
Pred kratkim me je Bako prijazno prosil, če bi pisal o tebi, o tvojem življenju in o tem kako se te spominjam. Namenjene besede bi tebi v spomin polnile vsebino nove spletne strani nam vsem dobro poznanega ”establishmenta” v katerega stopaš po navzgor zavijajočih se stopnicah. Besede bodo poskušale ponižno opisati delček tvojega prekratkega življenja. Poskušale bodo zveneti prijateljsko ter hkrati hudomušno skratka Kingovsko, kraljevsko.
Spomin nate je v nas shranjen z nasmehom na ustnicah ter komadom dobrega, starega Elvis J. Kurtovića – Elvis, Elvis, Elvis J. … Mimogrede: ne vem če veš, da sta te na določenem mestu ob določenem času Đuro Jr. in Lix več ur čepe opazovala? Pravita, da sta imela izključno zaradi precej dolgočasnega in nepotrebnega dolgovezenja še več dni vnete mišice na nogah. Verjetno si imel slab večer glede na tvoje fantastično obvladovanje jezika v govoru kljub tvojim nekaterim biserom: Vlak se je podrl. Poslušam mp-drei. Fičo je udomačljen. A joj …
Pogrešam tvoje klice, izpis na displeju telefona Bešo – NEM, tvoj glas, pogovore o najinem vsakdanu in tvoj obvezni začetek pogovora z:”Kje si Mihata?”. Mislim … kako in kje si to skupaj sestavil? Eee moj Švabo. Verjetno na vlaku na poti na Bavarsko, ko so te med ”pipi machen” ukradli, ker si pod prtljago tako briljantno ”skril” dokumente.
Navdušen sem bil nad tvojo ljubeznijo do avtomobilov ter redno menjavo le-teh. Že od temno modrega, frajarimo, a ker je zmanjkalo bencina ob 14.00 potiskamo po magistralki skozi center Jesenic, Renault 19 naprej si, podobno kot Kunco in Vare, izbiral izjemne modele avtomobilske industrije. Bi naštel nekaj mojih favoritov: bež, pred vsakim štartom namaži s trdim milom cvileči jermen, Mercedes a.k.a. taxi. Računalniško vodeni ter ”la plu-plu” govoreči Renault 25. Moder, nujno kupljen izključno zaradi enkratne vožnje na morje ter prostora za prtljago, Ford karavan. Zelen, nihče me ne bo hecal, ker igram v Nemčiji, Mercedes, itd. Vožnja? No … khm, če ti uspe dva krat zbiti pešca na pločniku potem smemo izkazati vsaj kanček dvoma o pridobljenem vozniškem izpitu. Verjetno si gospod, ki stopi iz menjalnice na pločnik, niti pod razno ni zamišljal, da bo kmalu ležal na vetrobranskem steklu, ker si med parkiranjem glaaaadko opazoval dogajanje v Domini. V drugem rahlem trčenju ti pri vzvratni vožnji, baje, ni ”delal” retrovizor … in povsem razumljiva, skoraj že ponarodela, reakcija ravno tako nič hudega slutečega in po pločniku hodečega občana: ‘On ne vidi pješaka, on stvarno ne vidi …’ V zvezi z avtomobili si imel še en izven serijski dar. Takšen kakršen si TI enostavno bil. Enkraten. Izjemen. Legendaren. Vrhunski. Namreč, zmožen si bil, in to večkrat, pri povsem zasedenem parkirišču najti prazno parkirno mesto v trenutku, ko se je nekdo ravnokar odpeljal.
#22 – ljubezen do hokeja je bila neusahljiva. Stremel si k zmagi, k temu, da si vedno najboljši, opazen in nepozabljiv. V spomin si nam odtisnil nešteto hokejskih zgodbic ter trenutkov. Ne bom omenjal belih Nike drsalk za katere si trmasto trdil, da so oh in sploh super, kljub, čez pol gležnja obsegajočemu, povzročenemu zaradi teh istih drsalk, žulju. Ampak bele in unikatne so pa bile! Afrodizičen vonj tvojih hokejskih rokavic diskretno dišečih po gozdnih sadežih je bil ravno tako enkraten. Oba tudi veva, da si oboževal strogo prepovedane vendar tako prekleto sladke diagonalne, kros, podaje iz kota na modro črto. Z žabico, za gledalce, če je le šlo …
Nekoč sva se med avtobusno vožnjo, kot običajno po tekmi, pogovarjala po telefonu. Naenkrat si presekal pogovor: ”Saj res. A veš, da sem danes dal skoraj tri gole?” Tolkel sem se po kolenih in režal, medtem ko si, povsem mirno, naprej pojasnjeval vsako podrobnost iz tekme, tudi o strelu iz plave v ”vinkl”. Skoraj – ja, bi rekel, da se pogostokrat dogodi na tekmi.
Ne spomnim se več za kateri nemški klub si tekmoval, ko ste prišli Podmežaklo odigrat prijateljsko tekmo. Z mojim takratnim bekovskim partnerjem Gringotom sva po prvi menjavi sedela na klopi, se pogledala in si rekla, da bova danes naredila vse, da če že kdo, ti definitivno ne boš dosegel gola. Mislim, da si že v prvi tretjini svoji ekipi z zadetkom pomagal preiti v vodstvo. Z Gringotom sva se na klopi samo še neumno pogledala in si rekla: ”A ne me j….! Od vseh, glih on!” Seveda pri proslavljanju zadetka na avgustovsko-pripravljalni tekmi nisi pozabil visoko dvigniti roke ter hitro odviti žarnice!
Še danes si edini borec s službo v tujini, ki so ga, na domačo reprezentančno tekmo, prišli množično spodbujat navijači iz tvojega takratnega kluba. Samo zaradi tebe so iz Nemčije v eno smer z avtobusom prevozili več sto kilometrov ter si vzeli čas zate! Njihova hvale vredna gesta pove vse. Ne le o tvoji hokejski kvaliteti temveč tudi o topli, izjemno pozitivni in prijazni osebnosti, ki smo jo bili deležni tisti, ki smo te poznali. S trdim delom ter pozitivno karizmo ti je marsikaj uspelo. Škoda, da te poti nisi zmogel nadaljevati. Prepričan sem, da bi se dotaknil neba. Velikokrat se mi poraja vprašanje zakaj mi niti z besedico nisi omenil osebnega boja ali se vsaj za vikend pripeljal skozi Karavanke in mogoče tukaj, v družbi, našel nove moči za to borbo. Za en preklet vikend nisem uspel najti časa za kratko vožnjo saj bila pot do tebe povsem enako dolga, kot tvoja na Jesenice, domov. Obžalujem, da nisva zmogla pogosteje opraviti s to kratko razdaljo. Priznam, tudi zame so bile mnoge stvari mimobežne, samoumevne. Tvoj SMS, klic, pogovor, obisk, … Precej jih je, dokler vse neizprosno vzame trenutek in jih ni več mogoče priklicati nazaj. Tako ostane samo še del pred trenutkom, in del potem.
Dragi prijatelj,
s tem pisanjem sem ti želim sporočiti, da te pogrešamo, da živiš v naših srcih in da nisi pozabljen. Nikoli ne boš pozabljen! Po veteranskem treningu v garderobi z mislimi pogosto odtavam nekam, kjer v garderobi sediš nasproti mene, Vučkota, Kuncota, Vareta, Perota in ostalih soborcev. Zadihani, preznojeni, a do ušes nasmejani obujamo štorije in srkamo hladen pir.
Miha